*Slike se ne nujno ujemajo z dejanskimi izdelki!
Do izuma papirja so bili zaupni podatki večinoma preneseni od posameznika do posameznika zgolj preko ustnega izročila. S pojavom papirja pa so podatki (tudi zaupni) dobili bolj trajno in gotovo obliko, katere obstoja ni bilo mogoče preprosto zanikati. In ker takšne oblike shrambe podatkov ni mogoče v vsakem trenutku preprosto uničiti z ognjem ali vodo je izumitelj Američan Abbot Augustus Low, 2. februarja 1909, vložil prijavo patenta prvega uničevalnika dokumentov. Žal njegov izum nikoli ni prišel do faze proizvodnje, saj je Low kmalu zatem umrl prezgodnje smrti.
Ideja o uničevalniku papirja je po Low-ovi smrti za nekaj let utonila v pozabo. Leta 1935 jo je v takratni nacistični Nemčiji obudil Adolf Ehinger, ki je po zgledu domačega ročnega stroja za izdelavo testenin izdelal prvi uporaben uničevalnik papirja, ustvarjen zaradi potrebe po uničenju anti-nacističnih letakov, ki jih je pripravil za boj proti takratni politični ureditvi.
Nekaj let kasneje je stroj patentiral in začel s proizvodnjo. Tržno nišo je našel v vladnih in finančnih institucijah, zaradi katerih je moral (v prvi vrsti zaradi potrebe po uničenju velikih količin podatkov) uničevalnik posodobiti iz ročnega kar na električni pogon.
Uničevalniki papirja so dokaj nova iznajdba. Do sredine 80-ih let prejšnjega stoletja je bila njihova raba izven vladnih organizacij zelo redka. Njihova “popularnost” je zrasla in vrh dosegla v Združenih državah Amerike z izbruhom enega največjih političnih škandalov - afere Iran-Contra (tudi afera Irangate). Da bi preprečili odkritje in potrditev (morebitnih) povezav predsednika Ronalda Reagana in vodilnih članov njegove administracije s tajno preprodajo orožja Iranu so Reaganovi sodelavci uničili, in s tem prikrili, veliko število dokumentov in sicer prav s pomočjo, takrat še ne tako popularnega, uničevalnika dokumentov.
Eden od vpletenih, bivši podpolkovnik ameriške mornarice Oliver North je na enem od zaslišanj Kongresu priznal, da je za uničenje dokumentov uporabil uničevalnik dokumentov opremljen s križnim rezanjem znamke Schleicher. Po tej izjavi se je podjetju Schleicher prodaja uničevalnikov v letu 1987 dvignila za 20%. Kljub temu, da sicer zaradi uničenja ni ostalo veliko dokaznega gradiva, pa je bilo na koncu vloženih 14 obtožnic proti članom Reaganove administracije, od katerih se jih je 11 končalo z obsodbo (v večini primerov za uničevanje uradnih dokumentov in oviranje preiskave).
(povzeto po članku iz The New Yorker, izdanem dne 31. decembra 1984):
Pogovor o novem modelu uničevalnika dokumentov "Watergate top secret 2001" podjetja Shredex. V tem obdobju najbolj prodajanem modelu namiznih uničevalnikov dokumentov v Ameriki. Avtor članka v pogovoru z Michaelom Jr. Falcom, predsednikom podjetja Sheredex. Avtorja zanima, od kje podjetju ime novega modela uničevalnikov “Watergate top secret”. G. Falco odgovori: “... pa saj veste, to je po tisti Watergate situaciji”.”
Avtor nadaljuje in želi vedeti, ali se gospod Falco počuti, kot da pomaga zlu, da zasenči njegov zvit obraz (zaradi ironije, ker prodaja uničevalnike). “Ne ne, mi nismo takšno podjetje,” odgovori g. Falco in nadaljuje: “Mi v podjetju imamo veliko uglednih strank. Mi smo največji dobavitelj ameriške zvezne vlade”.
Po aferi Iran-Contra so uničevalniki postali nepogrešljiva pisarniška naprava tudi med ostalimi vladnimi organizaciji. Med prebivalci pa so se popularizirali po letu 1988 z odločitvijo ameriškega Vrhovnega sodišča v primeru Kalifornija proti Greenwoodu. Billyja Greenwooda so namreč za preprodajo drog obsodili s pomočjo smeti, ki jih je pustil na robu pločnika pred hišo. V smeteh so kriminalisti odkrili sledi drog in dokumente z dokazi o njihovi preprodaji.
Greenwood se je pred Višjim sodiščem v Kaliforniji skliceval na IV. (četrti) amandma, saj ta med drugim postavlja standarde za izdajo preiskovalnih nalogov. Konkretno se je skliceval na to, da je bilo preiskovanje smeti pred hišo proti zakonu, saj so smeti njegova last za katero pa ni bil izdan preiskovalni nalog. Po ne dobro utemeljeni razsodbi kalifornijskega Višjega sodišča je ameriško Vrhovno sodišče v omenjenem primeru presodilo, da IV. amandma (na katerega se je Greenwood skliceval za zaščito), ne prepoveduje neupravičenega iskanja in zasega smeti, ki čakajo za odvoz, saj so smeti izven območja stanovanjske površine javna in ne zasebna last. Popularnost uničevalnikov je s tem začela strmo naraščati tudi pri splošni populaciji.
Zagotovo. A verjetno jih ni veliko, ki bi uničevalnike papirja uporabljali za uničenje skrivnih izvenzakonskih ljubezenskih pisem (če že pa uporabite takšnega z najvišjo stopnjo varnosti). Na slovenskih tleh so se stvari rahlo zaostrile oz. smo se odgovornosti do podatkov, ki jih zapišemo ali natisnemo začeli zavedati šele v zadnjih letih, ko se je povečalo tudi povpraševanje po uničevalnikih dokumentov. V sredini leta 2018 je namreč v veljavo stopila nova evropska Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov (krajše GDPR), ki jo zdaj verjetno, oz. bi jo morala do potankosti poznati vsa slovenska podjetja.
Vsako podjetje oz. vsaka organizacija je namreč pravno odgovorna za varovanje zaupnih podatkov in varno odstranjevanje zaupnega gradiva (tiskanih dokumentov, dokumentov na računalniku/prenosniku ali mobilni napravi). Čeprav se je v preteklih letih povečala ozaveščenost o zlorabi identitete, število zlorab še vedno zaskrbljujoče hitro narašča. Z mnogimi različnimi informacijami se srečujemo vsakodnevno, zato smo v nevarnosti vsi – posamezniki in organizacije. Tako je uničevanje dokumentov najboljši način, da varno uničite zaupne dokumente in s tem zavarujete občutljive poslovne informacije in osebne identitete.
Od takšnih, ki jih moramo poganjati ročno do tistih na električni pogon ali od takšnih z varnostnim nivojem P-1 do takšnih z nivojem P-7. Na trgu trenutno najdemo uničevalnike dokumentov mnogih zmogljivosti.
Najbolj pomembna stvar, ki jo moramo pred nakupom vedeti je, kakšne količine papirja bomo uničevali v določenem časovnem intervalu in kakšno stopnjo varnosti potrebujemo (kako zaupne podatke želimo uničiti).
Varnostne stopnje so določene s standardom DIN 66399, ki ga je sprejela mednarodna organizacija za standardizacijo (ISO) in se raztezajo vse od standarda P-1, ki je priporočljiv za nosilce podatkov s splošnimi podatki, ki morajo postati neberljivi, do P-7, ki se uporablja za uničevanje skrivnih podatkov, kadar je potrebno upoštevati najbolj stroge varnostne ukrepe. Stopnjo varnosti tako izberemo na podlagi stopnje zaupnosti podatkov s katerimi rokujemo.
Vir slike: printink.si
Ko izberemo stopnjo varnosti se odločimo še glede želene količine uničevanja. Pri tem je pomemben podatek o kapaciteti listov, ki jih je mogoče hkrati vstaviti v uničevalnik. Pri standardnih pisarniških uničevalnikih papirja se kapacitete gibljejo od približno dveh pa vse do osemdesetih listov običajnega 80g papirja.
Pomembna je še izbira prostorninsko dovolj velikega koša in potreba po ostalih funkcijah, kot so funkcija samodejnega vklopa-izklopa, možnost neprekinjenega delovanja (običajni uničevalniki v nižjem in srednjem cenovnem razredu si morajo namreč po približno minuti ali dveh delovanja “odpočiti”), ter funkcije rezanja ostalih nosilcev podatkov in pisarniško potrošnega materiala kot so sponke, kartice, CD-ji in DVD-ji.
NASVET: Ker je uničevalnik dokumentov mehanska naprava ji je kot ostalim šteta življenjska doba. Da bi zagotovili kar se da dolgo brezhibno delovanje je priporočljiva uporaba servisnega olja ali oljnega papirja, ki ga po parih rezanjih preprosto spustimo skozi uničevalnik papirja.
Načeloma bi to moralo biti nemogoče, saj je uničenje dokumentov do njihove neprepoznavnosti poglavitna naloga uničevalnikov dokumentov. V praksi pa je to odvisno od dveh dejavnikov 1) kako dobro je bila opravljena naloga uničevanja in 2) koliko sredstev je bilo namenjenih za rekonstrukcijo uničenega dokumenta.
Sredstva, ki se namenijo za rekonstrukcijo zbranih dokumentov se razlikujejo glede na naslednje dejavnike: ali je namen rekonstrukcije zgolj osebni motiv, ali je namen korporativna špijonaža, kriminalna preiskava ali vprašanje nacionalne varnosti. Koliko truda bo potrebno vložiti v rekonstrukcijo pa je odvisno od velikosti črk na papirju, od tega ali je dokument enostranski ali dvostranski, od velikosti ter oblike papirnatih koščkov in od položaja papirja, ko smo ga dali v uničevalnik.
Vir slike: total-shred.com
